Page:Parépou - Atipa, 1885.djvu/131

La bibliothèque libre.
Le texte de cette page a été corrigé et est conforme au fac-similé.

grand la chasse meinme ; li té gain bon chin. To réson, frè, a pas grossò qui ca fait chin. Ça chin blangue la kioé la, li té tout pitit. Yé té ca meinnein li, la danbois, landans sac, pou li pas fatigué ; yé té ca metté li à tè, rinq pou lévé vianne. Dipis li lévé, òte yé la prend : coueye ! coueye ! yé ca roumetté li, landans so sac.

— Mo c’allé fait lavé mo chin yé la, dit Couillè, qué ragué lenvè ; bon pou tigue qué sèpent.

— To meinme ca crai ça zaffai la, dit Atipa ; ça mento. Mo pas jain fait lavé mo chin qué sinpe.

— Qui ça to dit, réponne Couillè, si mo ca crai ? Mo pouvé assouré to, a pas zaffai di joué. Mo wai chin qui lavé, rivé divant tigue, li pas capabe lovri so zongue, pou blessé chin la.

— A kou zaffai piaye, li gain moune qui pou ca crai ; yé pou ca crai, aussi, chòchè ca tiré cate yé lax Heinbin ! crai mo, crai oune sotte, ça vrai, compè.

— Blangue gain so lesprit, nègue gain so pa. La Martinique gain grainne fougè qué kinbois. En France, aussi, gain piaye ; yé dit mo ça.

— Yé mentò, dit Atipa, gnanpoint ; piaye